1Ki 17 | SloChraska | STEP | In Elija, Tisbljan, iz prebivalcev Gileadskih, je govoril Ahabu: Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem, ne bode ta leta ne rose, ne dežja, razen le po besedi moji!

1 Kings 17

17. Poglavje

1 In Elija, Tisbljan, iz prebivalcev Gileadskih, je govoril Ahabu: Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem, ne bode ta leta ne rose, ne dežja, razen le po besedi moji! 2 In beseda Gospodova pride k njemu, veleč: 3 Pojdi odtod in obrni se proti vzhodu ter se skrij pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu. 4 In iz potoka boš pil, krokarjem pa sem zapovedal, da te ondi žive. 5 Šel je torej in storil po besedi Gospodovi; šel je in bival pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu. 6 Krokarji pa so mu prinašali kruha in mesa zjutraj ter kruha in mesa zvečer, in iz potoka je pil. 7 In zgodi se za nekoliko časa, da je potok usahnil, zakaj dežja ni bilo v deželi. 8 In pride mu beseda Gospodova, veleč: 9 Vstani, pojdi v Sarepto pri Sidonu, in tam prebivaj; glej, zapovedal sem ondi ovdoveli ženi, da te oskrbuje. 10 Vstane torej in odide v Sarepto, in ko pride do mestnih vrat, glej, vdova je bila ondi in je pobirala dračje. In jo pokliče ter veli: Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da pijem. 11 Ko ona gre, da prinese, pokliče za njo in veli: Prosim, prinesi mi tudi grižljaj kruha v roki svoji! 12 Ona odvrne: Kakor res živi Gospod, Bog tvoj, nimam ničesar pečenega, samo prgišče moke v skrinji in malo olja v vrču, in glej, ravnokar sem nabrala malo dračja, da stopim noter in to pripravim sebi in sinu svojemu, da jeva in umrjeva. 13 A Elija ji veli: Ne boj se! Pojdi in naredi, kakor si dejala, toda pripravi meni majhen kolač najprej ter mi ga prinesi in potem pripravi sebi in sinu svojemu. 14 Zakaj tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Moka v skrinji ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ob katerem pošlje Gospod dež nad zemljo. 15 In je šla in naredila po besedi Elijevi. In je jedla, tudi on in ona in njena družina dosti dni. 16 Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi Gospodovi, ki jo je bil govoril po Eliju. 17 Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem. 18 In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, mož Božji? Prišel si k meni, da spraviš v spomin krivico mojo in da umoriš sina mojega! 19 On pa veli: Daj mi sem sina svojega! In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na posteljo svojo. 20 In kliče h Gospodu in reče: O Gospod, Bog moj, si li celo tej vdovi, pri kateri gostujem, hudo storil, ko si umoril sina njenega? 21 In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu, rekoč: Gospod, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj! 22 In Gospod je uslišal glas Elijev, in duša dečkova se je povrnila vanj, in je oživel. 23 In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe doli v hišo in ga izroči materi njegovi; in Elija reče: Glej, sin tvoj živi! 24 In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda Gospodova v ustih tvojih je resnica.